Zakaj poroka v znamenju metuljev?

Tako kot rada pišem darilne zgodbe sem tak isto navdušena tudi nad poročnimi. Včasih sem celo sanjala, da bi postala organizatorka porok in še danes imam orng bazo kontaktov, idej, fotografij in linkov (če bi kdo želel kakšno inofmacijo, nasvet ali idejo z veseljem dam košček sebe ;)). Zlatega pravila se držim pri snovanju vseh vrst zgodb… imeti mora SMISEL. In Kaj je bil smisel metuljev?

Naj se vam predstaviva. Sva Brigita in Boris. B&B torej. Kaj pa če dva B-ja obrnete s hrbti skupaj, kaj dobite? Vidite metuljčka ;). Tu se je vse skupaj začelo in tu pa tam še kaj dodalo, a vsi slavljenci se po 8. letih še vedno spominjajo najinih metuljev (veliko jih še danes ima v taki ali drugačni obliki doma) in vsi vedo ZAKAJ.

Jah, nekje je bilo treba začeti. Oba imava rada družbo, ljudi in nikakor si nisva tega dne morala predstavljati brez njih. Pa sva šla, do vsakega posebej…  (En nasvet vsem bodočim mladoporočencem: svatom zelo veliko pomeni, da si vzamete čas zanje in jih pridete osebno povabit, zadržite se lahko tudi kako urco, dve, mogoče še več in ne dirjajte takoj naprej k drugim.)

Ker sem v originalu Wajduka in je obema primorski običaj glede same poroke všeč, sva naredila to bolj ‘po naše’. Začeli smo na mojem domu, z večino njegovega sorodstva in vso mojo žlahto. Če pustimo vse vmesne ceremonije bi vam rada pokazala, kje vse so bili metuljčki. Vsak je najprej enega dobil k srčku, in ga/naju ;) ponosno nosil na srajci, oblekici ali tanki majčki cel dan. No, nekaterim še danes visi na kakšni zavesi v kuhinji ali na “tisti” rožici. Zelo zelo vesela.

V tisti julijski vročini je našim želodčkom in brbončicam še najbolj teknilo sadje… kot bi te metuljčki pobožali po trebuščku.

V nakit nisem želela vpletati metuljev, tudi v lase ne, kot jih je veliko pričakovalo, a vseeno je lepo frfotal tudi na meni…

Ko sva si prvič nataknila zlati rinki, sva eden drugemu podarila svojo polovico metulja, simbolično a tudi praktično.

 

Juhej, prvi, civilni del je bil za nama. Fotkanje pod taktirko vrhunskega slovenskega fotografa Cirila Jazbeca je bilo tako zabavno, ne tipično in vam rečem…. kar dobila sva krila :) Ena lepšh…

Še dobro, da smo imeli župnika in cerkvico samo zase, ker naju Ciril kar ni spustil izpred objektiva ;) S skoraj enourno zamudo (pa nič ne de) je sledil tako čustveno nabit obred, da nas je velika večina orng jokala. In najbolj je za to kriva moja zlata Jasmina, ki je držala večletno obljubo (začenši bolj za foro, a sem jo držala za besedo…. in glas ;)), da mi poje na poroki. Priredili smo besedilo pesmi Alenke Godec: V dobrem in slabem in glasno ploskali na “kot metulj zdaj poletim”. Tudi Jasminin metulj je tu prvič poletel, saj je to bil njen prvi javni nastop. Fenomenalno! Hvaležna! U nulo!

No, to je ena obsmrkana s poročno svečo….

Jasminino petje ni bilo edino, je pa bilo definitivno edinstveno, da se ve. Drugi val solz je sledil tudi iz kora, tokrat so ga zavzeli člani skupine  Gino&band, kjer je mož do pred kratkim z vsem užitkom tolkel po vinsko rdečih bobnih. Tega dela ni bilo v scenariju. Juhej, preeeseeeneeečeeenjeee! Hvala, hvala, hvala fantje! Pa ker res nisva imela izbranega komada za poročni ples se je z vašim izborom to izvrstno poklopilo. Kako je fajn, ko dobre stvari kar frlijo na kup in vse sede ‘kot ata na mamo’.

Ne, ni še konc, še vedno smo na koru. Zadnji teden si zmislim, da bi pa vseeno imela neke pevce v cerkvi… uganete ime skupine, ki je še imela prost termin…. seveda, Metulji ;). Verjetno sem samo o metuljčkih in v metuljčkih zadnje dni razmišljala, da ni bilo prostora, da se še kdo drug uštuli vmes, heheee.

Ko sva končno otresla ves riž iz obleke, lasišča in ust sva jih pa končno spustila, z vsemi željami, sanjami in najbolj drznimi upi. No, danes jih že lahko naročite celo škatlo, lepih, belih metuljčkov a pred 8. leti to še ni bilo tako enostavno. Hvala Jana, da si veselo skakljala po travniku in lovila najino frfotajočo srečo.

Ok, zdej pa žuuuur! A je še kaj metuljčkov? Še malček pa res ;)

Tik preden smo se ob jutranji kavici še zadnjič objeli sva, kot se za prfokse spodobi, dala domačo nalogo. Vsak je namreč v spomin na najin dan in vse te številne metulje dobil še malček teh za počez, na cvetličnem lončku z malo lončnico. Kaj je naloga? Da vsakič, ko se spomnijo na naju zalijejo rožico, midva pa prideva vsake toliko časa prečekirat kako rase ;).

No, tata se kar ni moral sprijazniti s tem delom, da ni bilo tradicionalnih poročnih konfetov, kot se za primorce spodobi. Pa je vseeno preživel ;)

Kako poskrbet, da slučajno kdo ne bi pozabil na metuljčke? Še enkrat jih daš, heheeee. No, tokrat pa res zadnjič.