Darilo za zagrizeno kolesarko in motoristko

Prejšnji vikend smo praznovali abrahama že v 51.letu ;), a glede na okoliščine je to super novica, ker leto poprej zdravje tega res ni najbolj dopuščalo.  Iskreno vesela, da je življenje spet šlo na stare tirnice.

Kot sem že v naslovu povedala, je slavljenka na kolesu res z vsem srcem in voljo (tudi, ko zdravje hudo najeda), zadnja leta pa tudi na motorju. Je mar to znak staranja ;) ? In ker ji jo je zdravje preteklo leto kar orng zagodlo, ni bilo možnosti, da bi s soprogom veselo gonila po slovenskih hribčkih in dolinah. Tudi še tako vrhunsko kulinarično doživetje ne bi imelo nobenega efekta, vsaj pozitivnega ne.  Letos pa že :).

Tako smo se domači zbobnali na kup, odvezali mošnjičke in pripravili res lepo darilce, športno, kulturno in obarvano z naravnimi lepotami. Srečo na vrvici, a ne na 4 kosmatih tačkah, raje na dveh, okroglih.

Zemljevid med sopihanjem v klanc res težko razpiraš, pa tudi GPSa ne montirajo ravno na balance…. ali pač? Skratka, po naše bo najbolj ziher kar na štrikcu, korak za korakom. In bosta šla… najprej do Kranja, k Prešernu (svak je tako dobro priredil Povodnega moža, da smo vsi iskali robčke), potem pa na Bled (bon za 2 kremšniti, valda).

Sledi Bohinj in po nekaj ovinkih navkreber hudo kjut Ranč Mrcina, kjer bosta svojega konjička odsedlala in zajahala pravega, s kopiti in mehko grivo. IIiiiiiaaaaa! Ko je vlekla štrikec dalje, je prometni znak nakazal, da bo treba poiskati železniško postajo. Čiha puha, čiha puha bosta z bicikli ali motorjem odbrzela na tolminsko, do Mosta na Soči. Tukaj je mati narava že dovolj poskrbela za darilca in kar bi bilo več, bi bilo že kičasto ;) Ko se bosta že malce utrujena načudila tej lepoti smo ju poslali na Prapetno na turistično kmetijo Pri Kafolu, kjer bodo poskrbeli za lačna želodčka in zaspane glave, polne avanturističnih vtisov. Po pravem domačem zajtrku sledi najlepši spust, ob smaragdni Soči, kjer se morata nujno nekje ustavit in it k “wadi, k počasi tječe, čez twoje lejpe buose nuoge…” kot pravi Mlakar. Ko si že v dolini, ni druge da greš še mal u grič, hehe.

Ma tako jaz kot Tomaž (zmagovalec oddaje Gostilna išče šefa) zagotavljava, da jima ne bo žal. Na vrh grička je vrhunska Restavracija Mark, kjer bosta na koncu obliznila vilice, krožnike in verjetno še prste ;). Sledi vožnja skozi mojo prelepo Vipavsko dolino (upam, da ne bo pihala burja lih takrat ;)) in kratek a sladek oddih Pri Marjanci v Vipavi na njami, njami sladoledu.

Rebernicam ne moreta uiti, a na koncu ju čaka prijeten, osvežujoč oddih. Postojnska jama ima poleti prav zavidljivo temperaturo. Na poti domov se bosta ustavila še na kafečku na Vrhniki, kdo ve, mogoče jima ga bo postregla še sama mama, Cankarjeva ;). Sedaj pa je Poljanska dolina že zelo blizu, le čez grič in sta doma…. opa, ne čisto. Za čvekast in poln vtisov lep konec lahko sicer parkirata na svojem dvorišču, a čaka ju še poročanje pri sosedovih, “vodica” bi rekel moj sinek in pivo se že hladita ;) Pa srečno!