Veliko ljudi me pozna kot gobčno Primorko z Gorenjske. Ko sem se pustila ljubemu odpeljati v prelepo Poljansko dolino, so me frendice pospremile z napisom na poročni tabli: »Prišel je Oblak po zlato sonce« in nadaljevanjem na drugi strani: »… le glej, da vedno boš sijalo tudi v naše konce!« Klasični napisi v stilu »Srečno za večno!« ali »Živela ženin in nevesta!« so mi res dolgočasni in to so hvalabogu tudi vedele.
Drugačne, odpičene ideje so me od nekdaj pritegnile, rada imam, da te butnejo v srce in pustijo osvežujoč pečat. Uživam, ko lahko ustvarjam smiselne zgodbe in če se le da, ciljam vsaj na 3 minute iskrenega smeha.
Čeprav sem prfoksa matematike, sem vedno iskala izzive v porokah (itak, najprej sem si pri svoji dala duška… še enkrat bi jo ponovila ;)), praznovanjih, raznih dogodkih in darilih.
Z obdarovanjem se srečujemo v povprečju mesečno in to je hočeš nočeš del našega življenja. Tu neznansko uživam ob ‘kravžlanju’ možganov z vsemi mogočimi idejami, iskanju prave kemije med darilom in obdarovancem ter na koncu, ko zavežem še šaljivo in smiselno »pentlco vrh škatle«.
Občutek, ko s ponosom oddaš svoje iskreno DARilo, ko se po celem prostoru razleze slavljenčev smeh in na koncu še slišiš: »Kako si vedela, da ravno to potrebujem?« je naravnost zmagovalen. Vse se je začelo iz nore najstniške zaljubljenosti a nadaljevalo v pravo ljubezen, tako na osebnem kot darilnem področju.
